»Fantazija vina in preteklosti«

Na skalnem griču nad Bizeljsko vasjo se bohoti Grad Bizeljsko (Wisell). V svoji dolgoletni zgodovini, prvič omenjen l. 1441, je imel bizeljski grad pomembno vlogo obrambne postojanke, njegov strateški položaj pa se je izkazal zanimiv za številne plemiške družine. Grad, ki je v zasnovi srednjeveški, kaže danes renesančne in baročne poteze. Zanimiva in vredna ogleda je kapela Sv. Hieronima iz leta 1623, kjer sta še vedno ohranjena stropna štukatura in lep baročni veliki oltar, v delu gradu pa je urejena vinska klet Klakočar, kjer lahko poskušamo dobro vinsko kapljico iz teh krajev. Iz gradu se spustimo v center Bizeljskega.
Na hribčku se vzpenja cerkev sv. Lovrenca in župnišče. Prvotna majhna cerkev z lesenim oltarjem se prvič omenja šele 1545, sedanjo cerkveno zgradbo pa je dal leta 1725 zgraditi tedanji ljubljanski škof Sigismund pl. Schrattenbach. Na Bizeljskem je od 1825-27 kot kaplan služboval Anton Martin Slomšek. Na hribčku med vinogradi, kjer stoji cerkev, je kaplan dobil tudi inspiracijo in napisal, sedaj že ponarodelo pesem »En hribček bom kupil«.
V župnišču je tudi urejena za ogled stalna razstava, ki priča o vsakodnevnem načinu življenja domačinov. Še vedno ostajamo na Bizeljskem in se napotimo k Etnografski zbirki Marije Sušnik. Na predelu vinsko turistične ceste, ki povezuje pretežno vinogradniške predele, je ohranjena stara Filova domačija, v kateri so živele in delale tri generacije. Sedaj je v celoti spremenjena v etnografsko zbirko širšega območja in dopolnjuje turistično podobo Bizeljskega. Zbirka etnoloških predmetov iz vsakdanjega življenja vodi obiskovalce v različna zgodovinska obdobja v zadnjih stotih letih. Gospodarsko poslopje s hlevom, podom, svinjakom in kozolcem je napolnjeno z večjimi kmetijskimi stroji in orodjem. V stari stanovanjski hiši in gospodarskem poslopju je stalna razstava, za ogled kmetijske opreme, posode, orodja, knjižnega in fotografskega gradiva s poudarkom na vinogradništvu.
Dnevno potepanje nas vodi nekoliko naprej – do repnic - jam, skopanih v kremenčevem pesku, ki ga je na območju Bizeljskega pred milijoni let naplavilo Panonsko morje. Ime so dobile po repi, ki so jo ljudje poleg drugih poljskih pridelkov shranjevali v njih. Peščene luknje spadajo med avtohtono naravno, zgodovinsko, etnološko in kulturno dediščino tega območja.
Ko odkrijemo še zgodbo o nastanku repnic in poskusimo vino iz bizeljskih vinogradov se napotimo med sadovnjake na posest Vilje Globoko. Znana je po svoji proizvodnji in predelavi kmetijskih pridelkov, kjer v svoji pestri ponudbi izstopa doma pripravljeno in pridelano žganje, kis, sveže in suho sadje.